Pred 12 leti je nenadoma oglušela na eno uho, zdravniki niso našli vzroka, pa tudi rešitve ne. Pomagala ji je šele kraniosakralna terapija in ji po šestih mesecih povrnila sluh. To je bilo zanjo znamenje, da se spusti globlje, in življenje je posvetila tej nežni neinvazivni metodi, ki proučuje dih življenja.
Nam lahko najprej razložite, kaj je kraniosakralna terapija?
Kraniosakralna terapija je modaliteta, ki izhaja iz osteopatije. Razvil jo je zdravnik osteopat dr. William Garner Sutherland na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj in dela. Raziskoval je, čemu so namenjeni šivi med kostmi lobanje, za katere so do takrat verjeli, da se v mladosti trdno zrastejo. Zdelo se mu je, da dejansko omogočajo mobilnost. Z eksperimenti na sebi je to kasneje potrdil in ugotovil, da vse kosti in organi v našem telesu dihajo v ritmu, ki je neodvisen od našega srca ali dihanja s pljuči in je podoben plimovanju. Sutherland je odkril, da se na delih telesa, kjer to plimovanje ne poteka, pojavijo težave. Posvetil se je raziskovanju in ugotovil, da lahko simptome odpravi s tem, ko nežno manipulira zastale dele telesa in v njih sproži ponovno valovanje.
Devet let pred svojo smrtjo ga je ob umirajočem bolniku doletelo še eno spoznanje, in sicer da naše telo poganja globlja notranja sila, ki ima svojo inteligenco. Poimenoval jo je dih življenja. Ugotovil je, da bolj ko je bil nevtralno čuječe prisoten ob pacientu, bolj je v telesu potekalo notranje zdravljenje samo po sebi, veliko bolje kot vsa leta prej, ko je kot terapevt na bolnikih ustvarjal manipulacije.
Če nismo doživeli hudih travm in ob tem živimo še v dokaj zdravem okolju, kjer nismo izpostavljeni toksinom, nam o zdravju sploh ni treba premišljevati. Procesi samozdravljenja v nas potekajo nemoteno. Če smo doživeli veliko težkih preizkušenj, šokov, to na telo vpliva disharmonično, povzroča mu stres, zato se proces samozdravljenja v nas upočasni.
Se pravi, bolj ko telesu pustimo, da opravlja svoje naravne funkcije, bolje bo delovalo?
Vsi smo ustvarjeni za samozdravljenje in samoceljenje. To nam je dano ob spočetju. Gre za formativne sile, ki nas vse življenje obnavljajo, celijo, zdravijo. Če najdemo način, kako to podpreti, smo veliko bolj učinkoviti, kot če poskušamo odpraviti težave.
Zakaj torej potrebujemo terapevta, če je funkcija samozdravljenja že v nas samih? Jo vi aktivirate?
Če živimo kar srečno, če smo bili zaželeni v ta svet in je porod potekal lepo, če smo bili rojeni v ljubečo družino, ki nam pomaga odrasti in nas ne omejuje, skratka, če nismo doživeli hudih travm in ob tem živimo še v dokaj zdravem okolju, kjer nismo izpostavljeni toksinom, nam o zdravju sploh ni treba premišljevati. Procesi samozdravljenja v nas potekajo nemoteno. Če smo doživeli veliko težkih preizkušenj, šokov, to na telo vpliva disharmonično, povzroča mu stres, zato se proces samozdravljenja v nas upočasni. Tedaj lahko s kraniosakralno terapijo, biodinamičnim pristopom podpremo te procese.
Kako je samozdravljenje povezano z dihom življenja in kako ga vi kot terapevtka zaznate?
Dih življenja ima svoj ritem in amplitudo, ki je neposreden izraz našega notranjega zdravja. Lahko tudi rečemo, da naše telo vzdržuje dinamično homeostazo, torej da različni sistemi v njem delujejo in sodelujejo med sabo za relativno stabilno notranje stanje. Bolj je amplituda poudarjena, bolj smo zdravi, večjo sposobnost samozdravljenja imamo in lažje se spopadamo s stresom. Hitreje se nam zdravijo poškodbe in tudi čustvene težave predelamo prej.
Terapevti začutimo ritem diha življenja takoj, ko se človek uleže pred nas. Nihče nima popolnega ritma, težave pa se lahko pojavijo, če je upočasnjen ali zadržan. Za nas terapevte to pomeni, da je kar nekaj življenjske sile (sila, ki nas zdravi, celi in obnavlja) pri tej osebi vpete v zadrževanje težkih življenjskih izkušenj v telesu (travme, stres, poškodbe operacije, nesreče). Ponavadi ima taka oseba že dejanske težave, lahko ji manjka motivacije, energije, samozavesti, morda ima depresijo ali celo bolezni, kot so rak, multipla skleroza ...
Kako točno pa poteka terapija?
Terapevti uporabljamo različne položaje rok. Na predelih se zadržimo od nekaj minut pa tudi do petnajst. Gre za zelo spoštljiv pristop, vsako spremembo položaja rok naznanimo. Terapija lahko poteka v tišini, včasih se pogovarjamo. Preidemo v stanje globoke sproščenosti, ki je podobna stanju globoke meditacije, takrat se lahko aktivirajo najgloblje sile zdravljenja.
Če je določen simptom – naj bo to migrena, boleče menstruacije, bolečine v križu, nespečnost, depresija – posledica notranjih neravnotežij in zadržanih sil življenja zaradi travm, šokov, operacij, potem se lahko s kraniosakralno terapijo težava v določenem času sprosti.
Lahko po vaših terapijah oseba doseže takšno stanje tudi sama doma?
Seveda, če ima na voljo dovolj življenjske sile. Tretjina udeležencev na naših šolanjih iz kraniosakralne resonance se je izobraževanj denimo udeležila zase, da pomagajo sami sebi. Odprejo se jim vrata v samozdravljenje, v odnose, kako biti s seboj, kako biti z drugimi. To je fantastično, jaz bi takšno znanje dala v vse osnovne in srednje šole, fakultete in službe. Kraniosakralna terapija nas namreč uči spoštovanja do samega sebe, da je v vsakem izmed nas sila, ki nas poživlja, opolnomoča.
Katere težave lahko s terapijo odpravimo?
Če je določen simptom – naj bo to migrena, boleče menstruacije, bolečine v križu, nespečnost, depresija – posledica notranjih neravnotežij in zadržanih sil življenja zaradi travm, šokov, operacij, potem se lahko s kraniosakralno terapijo težava v določenem času sprosti. Če pa je vzrok za migreno denimo žarišče v zobu, zastrupljenost s težkimi kovinami, osebi tudi deset let kraniosakralne terapije ne bo pomagalo. Lahko pa z njo vzrok zaznamo.
Koliko obiskov pa je treba za izboljšanje težav?
To je seveda odvisno od posameznika in njegovih razpoložljivih sil samozdravljenja. Včasih so že po enem obisku vidne spremembe. Pri dojenčkih je že tako, ker se pri njih težave še niso usidrale. Imam pa tudi stranke, ki nimajo težav ali bolečin, pa hodijo na terapije, ker jih napolnijo in spočijejo. To je odlično, saj gre za preventivo namesto kurative.
Za koga je terapija priporočljiva, so kakšne omejitve?
Primerna je za vse, razen za osebe s psihozami.
Zdaj, ko nam je življenje spremenil virus in nas veliko dela od doma, so se nam spremenile tudi vsakodnevne navade. Mnogi poročajo, da imajo več zdravstvenih težav, povezanih tudi z delom za računalnikom, ker se je vse preselilo na splet, vključno s šolstvom. Nam lahko svetujete, kako lahko omilimo te vplive oz. izboljšamo svoje počutje? Nam lahko pri tem pomaga kraniosakralna terapija?
Če smo toliko časa pred zaslonom, postanemo notranje nervozni, aktivira se živčni sistem, ki ga s kraniosakralno terapijo lahko umirimo. Zakaj pa je sploh pomembno, da živčni sistem sprostimo? Ker smo drugače ves čas v stanju fight or flight (bori se ali beži, op. p.), takrat pa se celjenje, zdravljenje, regeneracija in počitek ne odvijajo dobro.
Moj nasvet je, da si pri delu za zasloni vzemite odmore. Vsake pol ure naredite krog, se pretegnite, pojdite na svež zrak, da ne sedite ves čas. Zelo je pomembno, da se naše telo premakne, saj nismo narejeni za to, da bi neprekinjeno sedeli osem ur. Pri digitalni tehnologiji je še drug problem in to je brezžična povezava, ki seva, in modra svetloba, ki jo oddajajo zasloni, ta aktivira naš živčni sistem in zaradi nje tudi slabo spimo, zlasti če smo bili pred zaslonom zvečer. Sama imam doma zaščito pred modro svetlobo na zaslonih, za računalnikom nosim očala, ki prav tako ščitijo pred modro svetlobo, po hiši pa imamo tudi zaščito za Wi-Fi.
