Zgodovina kraniosakralne resonance
Kraniosakralna resonanca je biodinamični pristop h kraniosakralni terapiji. Izvira iz dela ameriškega osteopata, dr. Williama G. Sutherlanda (1873–1954).
Kraniosakralna resonanca je biodinamični pristop h kraniosakralni terapiji. Izvira iz dela ameriškega osteopata, dr. Williama G. Sutherlanda (1873–1954). Sutherland je pri svojem delu prišel do izrednega spoznanja, da se nekateri sklepi med lobanjskimi kostmi zelo subtilno premikajo. Še danes večji del anatomije in fiziologije trdi, da se lobanjske kosti do zgodnje odraslosti trdno spojijo. Obstaja pa tudi kar nekaj literature, ki dokumentira majhno ritmično gibanje lobanjskih kosti.
Sutherland je zaznal, da je za telesni sistem značilno subtilno ritmično utripanje, podobno dihanju. Kadar je to gibanje omejeno, se običajno pojavi bolečina ali patologija. To plimovanju podobno gibanje je poimenoval primarno dihanje. Na podlagi lastnih izkušenj je zaznal povezavo med uravnoteženim izrazom primarnega dihanja in zdravjem.
Na transformacijo v razumevanju lastnega dela je vplivala tudi globoka izkušnja ob bolniku, ki je umiral v intenzivni bolečini. Ko je Sutherland osteopatsko držal telo tega človeka, se je pojavila osupljiva tišina in doživel je neposredno izkušnjo tega, kar je poimenoval dih življenja. Moški je mirno umrl. Dih življenja je Sutherland spoznal kot temeljno ustvarjajoče, organizirajoče in integrirajoče načelo, z lastno inteligenco in modrostjo, ki oživlja vsa bitja. Primarno dihanje je razumel kot izraz ustvarjalne namere tega diha življenja.
Na podlagi svojih opažanj in dognanj je razvil novo modalnost za izboljšanje delovanja primarnega dihanja, pri kateri je uporabljal nežno, subtilno manipulacijo telesa. Ta nov pristop je imenoval "osteopatija na kranialnem področju". Poudaril je, da s poslušanjem in podpiranjem te notranje modrosti in silnic, torej aktivnosti diha življenja, spodbudimo globok proces celjenja.
Kasnejši razvoj:
- Kraniosakralni pristop je navdihnilo tudi delo Rollina Beckerja (1910–1996). Becker je poglobil razumevanje notranje organizacije človeškega telesa in nadalje razjasnil potek procesov zdravljenja.
- Kasnejše delo Sutherlanda oblikuje okvir, ki mu danes pravimo biodinamični pristop: biodinamična osteopatija (James Jealous) ali kraniosakralna biodinamika (Franklyn Sills).
- Biodinamični kraniosakralni pristop se še naprej razvija.
