Nekaj podobnega je čutila tudi Urška Musič. Žena, prijateljica, mama šestih otrok; ženska, ki se je velikokrat vprašala, kje je in kaj čuti ter kako lahko svoja notranja občutja osmisli v novo poslanstvo. Spraševala se je o življenju, svojih vlogah, namenu in dodatnem smislu. Kot sama pove: »V tistem obdobju sem čutila odprtost do novega. Znanja, vedenja do novih pogledov na življenje in upravljanje z njim. Čutila sem potrebo po izpopolnitvi, nov zorni kot, ki bo globlji in moj.«
Kot alternativo samostojnemu razmišljanju in iskanju odgovorov ter novih poti, ji je prijateljica predstavila kraniosakralno resonanco. Urška je bila ob prvem stiku s terapijo zelo zadržana in delno skeptična, kar priznava tudi sama: »Na začetku sem bilo zelo nezaupljiva in svoj odziv kar malo zaigrala. Da nekaj čutim, da razumem. Saj veste, pričakovanja okolice te usmerijo v takojšen odziv, a zanimivo je postalo kasneje …« Ko se je po prvi terapiji zvečer doma umirila in ponovno nastopila v vlogi mame je namreč v odnosu do svojih otrok začutila nekaj drugačnega. Mir, toplino, varnost in pogum. Energija, ki jo je prevzela jo je na drugačen način povezala tudi z otroki.
Spekter občutij in novih spoznanj o sebi in ravnovesju do okolice ji je dal moč.
Samozavest gradiš v sebi in osebna moč je rezultat lastnega občutja. Takrat občutiš, da si močan. Zase in za druge.
Kot učiteljica joge, je Urška poznala načine in tehnike, da svoje telo umiri in sprosti, a terapija s kraniosakralno resonanco ji je ponudila nadgradnjo.
Spoznala je, da se raziskovanje v življenju ne konča. Da mu vrednost dodaja ravno kontinuirano potovanje in razmišljanje o sebi, o pristopu do sočloveka. Osmislila je novo pot in zadihala. Se prepustila čustvom, občutkom in tistim stališčem, ki so ji narekovali pot. Pot, ki se ne konča. Pot do sebe.
