Ne bodite žrtev starih tehnologij
Amalgamske zalivke so v mnogih državah že stvar preteklosti, vendar tako kot pri spremembi mnogih drugih doktrin v zdravstvu, v Sloveniji še vedno živimo v tej “preteklosti”
Če morda ne veste, kaj je narobe z amalgamskimi zalivkami, ste vabljeni k branju dolgega seznama znanstvenih dokazov, o katerih je pisal Anton Komat v naši majski številki leta 2009, “Amalgami – tempirane bombe” (na www.zazdravje.net v iskalnik vtipkajte besedo amalgam).
Če pa ste o tem že obveščeni in ste odločeni, da se jih boste čim prej rešili, je zelo pomembno, da se tega lotite pravilno.
Zamenjava amalgamskih zalivk ni tako preprosta naloga. Dokler so v vaših ustih, se škodljive snovi sproščajo počasi. Poročilo Svetovne zdravstvene organizacije navaja, da je izpostavljenost živemu srebru (Hg) iz zobnih zalivk večja kot iz drugih okoljskih virov in da se iz vsake zalivke ob žvečenju dnevno izloči od 3,0 do 17,0 mikrogramov Hg! To pa pri povprečnem človeku, ki naj bi imel 8 zalivk, pomeni, da je količina prejetega Hg vsaj dvakrat večja od tiste, ki jo prejmemo od najbolj kontaminiranih rib. Po navedbah našega Inštituta za varovanje zdravja, je Ameriška agencija za okolje leta 2001 potrdila RfD (referenčno dozo) – količino, ki jo lahko zaužijemo vsakodnevno in je še v mejah „normale“. Ta vrednost je 0,1 mikrograma na kilogram teže, kar za osebo, ki tehta 60 kg, pomeni 6 mikrogramov. Torej že izločanje iz ene zalivke preseže tisto, kar bi bil sprejemljiv vnos živega srebra na dan.
Slaba novica, ni kaj! Sledi še slabša: brušenje stare zalivke lahko naenkrat sprosti več živega srebra, kot se ga iz nje izloči v enem letu (tudi do 10.000 mikrogramov Hg)! Zato si vprašanje varnega odstranjevanja amalgama zasluži veliko več prostora, kot ga naši mediji in stroka temu namenjajo.
Kako bi moralo biti?
Med zobozdravniki, ki trdijo, da vedo, kako delati z amalgami, in tistimi, ki to zares pravilno počnejo, je velika razlika. Da bi znali prepoznati, ali ste v pravih rokah, smo poiskali zobozdravnika, ki zadevo obvlada, in ga prosili, da nam opiše, kako naj bi bil izvedeno pravilno odstranjevanje amalgamskih zalivk. G. Gregorju Hočevarju, dr. stom., se zahvaljujemo za naslednja pojasnila.
„V naši ordinaciji amalgama že nekaj let ne uporabljamo. Vodilo, ki nas je do tega pripeljalo, je bila stara tehnologija izdelave amalgamske zalivke, za katero je treba poleg načetega zoba uničiti tudi dobršen del zdravega zoba. Tehnologija izdelave take srebrne zalivke je stara krepko čez sto let in v sodobni zobozdravstveni ordinaciji počasi izgublja mesto. S sedanjimi tehnologijami in sodobnimi materiali je zobozdravstvo bistveno prijaznejše in manj destruktivno do zob in obzobnih tkiv. Se pa v naši ordinaciji kljub temu še vedno srečujemo z amalgamom, in sicer pri njegovem odstranjevanju iz zob, največkrat pri zamenjavi zalivk.
Ob odstranjevanju starih amalgamskih zalivk se ustvarjajo škodljivi hlapi, ki jih lahko vdihavajo tako bolnik kot osebje, nastaja pa tudi prah, ki ga lahko bolnik pogoltne. Za zaščito bolnika pri nas uporabljamo gumijasto opno, ki jo namestimo na zob, iz katerega nameravamo odstraniti srebrno zalivko.
Za samo odstranjevanje ne uporabljamo klasič- nih diamantnih svedrov, temveč posebne svedre, ki so temu namenjeni. Za izsesavanje vode in hlapov, ki nastajajo pri odstranjevanju srebrne zalivke, se uporabljajo posebni turbinski sesalci z nastavki, ki zaobjamejo zob, iz katerega odstranjujemo zalivko. Po odstranitvi zalivke snamemo opno in bolniku omogočimo, da intenzivno izplakne ustno votlino. Izsesani amalgam se prek sesalcev in filtrov zbira v posebni napravi, imenovani amalgamski ločevalnik, ki jo mora po zakonu imeti vsak zobozdravniški stol.”
Torej sta tako videti postopek in potrebna oprema, ki bosta kar najbolj zmanjšala količino živega srebra, ki jo boste vdihnili in pogoltnili pri tem postopku. Zato preverite, kako se bo te naloge lotil vaš zobozdravnik, še preden sedete na njegov stol.
Pred in po odstranitvi
Tudi nova tehnologija ni vsemogoča, zato še vedno veljajo priporočeni ukrepi, o katerih smo že večkrat pisali. Ponovimo na kratko.
Za lastno varnost lahko pred posegom telo prepojite s čim več klorofila, ki ima to čudovito lastnost, da nase veže težke kovine in jih izloča iz telesa, preden se začnejo nalagati v tkivih.
Pri količinah se priporočila v pripravljalni fazi gibljejo okrog tri grame trikrat dnevno. Na dan, ko obiščete zobozdravnika, je zelo dobro, da imate v žepu nekaj tablet klorele ali ječmenove trave, ki jih pogrizete, zadržite v ustih nekaj minut in nato izpljunete. Klorofil bo nase vezal hlape živega srebra in jih izločil iz telesa. S tako visokimi odmerki nadaljujemo še tri dni, nato pa lahko količino prepolovimo. Če imamo še vedno amalgamske zalivke, pomaga jemanje preparatov s klorofilom blažiti vsrkavanje težkih kovin v telo in možgane.
S tem boste sanirali akutno zastrupljanje, do katerega lahko pripelje odstranjevanje zalivk. Kako se boste lotili lova na težke kovine, ki so se skozi leta iz amalgamskih zalivk že preselile v vaše možgane in živčevje, pa si preberite v članku “Kako se osvoboditi živega srebra” (maj 2009) na spletni strani www.zazdravje.net.
Skupaj za zdravje človeka in narave 04/2011
