Amalgamske zalivke
Osnovno načelo v zobozdravstvu je, da se zobe v ustni votlini ohrani čim dlje časa, ekstrakcijo pa se izvede le v nujnih primerih. Tu nastopi zgodnje odkrivanje kariesa in njegovo zdravljenje, zaradi česar se lahko izognemo marsikateremu večjemu zapletu. Dolga leta se je za zdravljenje kariesa uporabljal amalgam. Amalgam je zmes iz 50 % tekočega živega srebra in 50 % finega prahu, katerega sestavljajo naslednje kovine: srebro (20–33 %), kositer (12–15 %), baker (3–13 %) ter cink (1 %).
»Za postopek vgradnje amalgama velja načelo, da se odstrani ves načeti del zoba, poleg tega pa se nastalo preparacijo še poveča v zdrav del zoba zaradi mehanskega sidranja materiala. Posledično tako iz majhnega kariesa nastane velika srebrna zalivka, ki pa zdrži zelo dolgo časa,« pojasni delo z amalgamom Gregor Hočevar, dr. dent. med. Temu načelu se reče preventivna ekstenzija, saj je zaradi mehanskega sidranja treba poseči tudi v zdravi del zoba. »Uporaba amalgama se je v zadnjih letih bistveno zmanjšala. Predvsem zaradi estetske neustreznosti, delno pa tudi zaradi pomislekov pacientov o škodljivosti živega srebra, ki tvori zalivke. V nekaterih državah so uporabo amalgamskih zalivk celo omejili,« pove Hočevar.
Kompozitni materiali in adhezija
Bistven premik v zdravljenju kariesa je prineslo odkritje kompozitnih materialov in njihova sposobnost kemične vezave na sklenino in zobovino.
Tej vezavi rečemo adhezija. Kompozit je sestavljen iz akrilatnega matriksa (neke vrste mreže) ter polnila iz steklastih delcev mikro- in celo nanovelikosti. Matriks je sprva v obliki paste, po aktivaciji s polimerizacijsko lučko pa postane trd in obstojen. Obstajajo kompozitni materiali različnih vrst in kakovosti. V Sloveniji zavarovalnica krije najcenejši material na tržišču, in sicer za oba sekalca (enico, dvojko) in za podočnik (trojko). Za nadstandardni material je potrebno doplačilo ter če se posameznik odloči za kompozitni material na ostalem zobovju.
»Obstajajo tudi drugi beli materiali (na primer steklasti cementi in drugi monomeri), katerih vezava na zob je bistveno slabša. Njihova življenjska doba je krajša od kompozitnih ali amalgamskih zalivk. Steklaste cemente uporabljajo predvsem v otroškem zobozdravstvu na mlečnih zobeh ali za izdelavo začasnih zalivk. Bela zalivka na stalnih zobeh pri odraslem človeku pa mora biti iz kompozitnega materiala, ki ima primerljivo življenjsko dobo z amalgamskimi zalivkami,« pove Hočevar.
Zaradi adhezije so se razvile posebne tehnike, ki so bistveno manj agresivne oz. destruktivne za zobno tkivo, in sicer zaradi tega, ker se kompozitni material na zob lepi. »Adhezija temelji na kemičnih reakcijah, ki se dogajajo na mikroskopskem nivoju in je zato rokovanje s kompoziti izredno zahtevno. Njihova vgradnja poteka po točno določenih pravilih in z veliko natančnostjo,« poudari Hočevar, da ni pomemben samo izbor materiala, ampak tudi pravilen način dela z materialom.
Temu načelu se reče minimalno invazivno zobozdravstvo. Temelji na adheziji kompozitnih materialov in njihovi sposobnosti lepljenja na zob. Pri terapiji kariesa se zato odstrani le prizadeti del zoba, nastali defekt pa se nato zapre brez dodatnega brušenja zdravega dela zoba. Če je karies pravočasno odkrit, je poseg resnično minimalen in lahko poteka celo brez lokalne anestezije. Tudi če se karies pojavi naknadno na istem zobu, ga lahko zdravimo na enak način. Material se dodaja in zob se ohrani dlje časa
Menjava starih zalivk
S kompoziti lahko nadomeščamo stare zalivke, ki niso preveč obsežne oz. pridejo v poštev tam, kjer je na voljo še dovolj zobne substance. V tem primeru je rešitev bolj estetske narave.
»Ko bi ljudje radi zaradi bolečin ali zaradi drugih razlogov zamenjali staro zalivko in če le-ta ni preveč obsežna in je na razpolago dovolj zoba, je primerna tudi neposredno v ustih narejena kompozitna zalivka. V primeru večjih defektov, ko ni na voljo dovolj zdrave zobne substance, pa moramo v proces vključiti še zobni laboratorij, ki izdela indirektno zalivko (inlay) ali pa prevleko, če je defekt velik,« pojasni Hočevar in doda, da kompoziti omogočajo vrhunsko estetiko in se lahko kosajo celo s protetičnimi rešitvami.
Hočevar poudari še eno prednost kompozitnega materiala: »S kompozitom lahko rešimo oz. ohranimo zob živ, ga dogradimo, nekoliko zbrusimo in nato damo nanj prevleko. Torej ni treba uničiti živca. Včasih pa ni bilo takega materiala, ki bi to omogočal, ampak je bilo treba uničiti zobni živec, da se je nato izdelal kovinski zatiček. Torej, če si hotel zgraditi zob, si najprej moral uničiti živec, napolniti kanale, dati zatiček in šele nato prevleko.«
Indirektne zalivke ali inlayi
Zgoraj smo pisali o zalivkah oz. direktnih metodah zdravljenja kariesa, kjer zobozdravnik dela neposredno v pacientovih ustih. Obstajajo pa tudi indirektne rešitve za zdravljenje kariesa, in sicer indirektne zalivke (inlayi), ki so narejene v zobotehničnem laboratoriju na podlagi odtisa zob. V preteklosti so bili zelo razširjeni in tudi zelo kakovostni zlati inlayi, ki so v ustih zdržali tudi 20 in več let, ampak so dandanes zaradi zlate barve praktično komaj še v uporabi. Estetsko bolj ustrezni so kompozitni ali keramični inlayi. Indirektne rešitve zahtevajo udeležbo zobnega tehnika ter uporabo posebnih odtisnih materialov za prenos stanja iz ust v zobni laboratorij, kjer se nato izdelek izgotovi.
»Indirektne metode so v osnovi dražje, saj je v proces vključenih več ljudi in zahtevna tehnologija. Ni pa nujno, da so takšni posegi bolj kakovostni od direktnih. V primeru, ko zobne substance ni dovolj, je to nujno. Če pa gre za zdravljenje manjšega kariesa, pa indirektna metoda ni smiselna, saj se odstrani preveč zdravega zoba, ker je treba tak inlay tudi vstaviti,« zaključi Gregor Hočevar. Torej je treba vsak zob obravnavati individualno, se potruditi, da ostane čim dlje zdrav v ustih, in izkoristiti napredek, ki je prišel tudi v terapijo zdravljenja kariesa.
ABC zdravja 03/2010
